Suskinder - Poglavje 1 – Starši in vzgojiteljice: kakšno je učinkovito partnerstvo?

Poglavje 1 – Starši in pedagoški kader: pogled na učinkovito partnerstvo

Zakaj je sodelovanje staršev tako pomembno?

Včasih je veljalo prepričanje, da strokovno izobražen kader ve bolje od staršev, kaj je za otroka koristno. Sprejeli smo dejstvo, da naši otroci večino dne preživijo v ustanovah, npr. jaslicah, vrtcih, šolah. Tu zanje poskrbijo, jih vzgajajo in učijo. Nekateri starši so verjeli, da se bodo otroci tu socializirali in naučili vsega potrebnega, medtem ko bodo oni v službi.

Vse več ljudi spoznava, da ta način ne deluje, saj staršem odvzema aktivno vlogo pri vzgoji in ustvarja nepotrebne težave. Vez med družinami in vrtci (ali šolami) je pretrgana in dogajanje, ki poteka doma, ni povezano z dogajanjem, ki poteka v šoli. Otrokovo odraščanje bi bilo optimalnejše, če bi odrasli sodelovali, si izmenjevali informacije, ideje, mnenja in se učinkovito skupaj odločali.

Učna enota 2 v Modulu 5 predstavlja nekatere predloge dobre prakse, kako lahko vzgojiteljice komunicirajo s starši in jih navdušijo za sodelovanje. Razloženo je tudi, kako lahko starše pritegnete k sodelovanju v skupnosti vrtca.

Starši in vzgojiteljice imajo lahko različen pogled na vzgojo

Vse se začne doma, nadaljuje v vrtcu in šoli.Nekje na sredi pa se mnenja srečajo in opazimo, da imajo starši in pedagoški kader lahko različen pogled na to, kaj je za otroka najbolje.

Različna je tudi komunikacija staršev do vzgojiteljic. Nekateri starši se z vzgojiteljico ne pogovarjajo, dokler ne pride do večjih težav z otrokom, drugi pa želijo vedeti vse. Pomembno je, da je partnerstvo zgrajeno na transparentnosti in obojestranskem zaupanju.

Če želimo, da bodo starši in vzgojiteljice imeli čimbolj podoben pogled na vzgojo, si moramo zastaviti ta vprašanja:

kaj želijo vzgojiteljice od staršev?
kaj starši želijo od vzgojiteljic?

Šele potem boste vedeli, ali in kje se vaša pričakovanja razlikujejo, in boste začeli iskati način, da jih lahko uskladite.

Ena od najpomembnejših faz v sodelovanju je kultura vključevanja, ki jo morate razvijati in krepiti od začetka. Učiteljice morajo biti pripravljene sodelovati s starši ne glede na svoje trenutne delovne prioritete. Starši pa morajo biti pripravljeni doma delati z otroci prinalogahinprivzgoji in se z njimi pogovarjati. Tako bodo skupaj izgradili osnovo za moralne vrednote, ki bodo oblikovale otrokove socialne veščine, njegova nagnjenja in čut za odgovornost. Tako bodo starši podprli vzgojiteljičino glavno nalogo, ki je vzgoja in učenje otroka. Otroci morajo čutiti, da je odraslim mar zanje in da jih podpirajo pri njihovih uspehih, izobraževanju in razvoju v vrtcu ali šoli in doma.

Kaj želijo vzgojiteljice od staršev?

Vzgojiteljice želijo, da :

so starši odgovorni.
starši aktivno sodelujejo v otrokovem vsakodnevnem delu in napredovanju.
starši sodelujejo pri vzgoji in učenju otrokadoma.
otrokom privzgojijo moralno obnašanje. Vzgojiteljice otroke med drugimučijo tudi o tem, a glavnina vzgoje o moralnih vrednotah mora izvirati od doma.
starši otroke disciplinirajo, ne kaznujejo. Pozitivne metode discipliniranja spodbujajo pozitivno vedenje, s katerim se otroci lažje učijo.
starši naučijo otroke, kako biti spoštljiv, izražati svoje mnenje, sprejemati odgovornost za svoja dejanja in se soočiti s posledicami.

Kaj želijo starši od vzgojiteljic?

Starši želijo, da:

vzgojiteljice spoštujejo starše in otroke.
stavzgojiteljicam najpomembnejša vzgoja in izobraževanje otrok in da imajo visoke standarde ter pričakovanja do vseh otrok.
vzgojiteljice razmišljajo širše, saj je vsak otrok poseben in potrebuje svoj pristop.
vzgojiteljice komunicirajo odkrito, iskreno, pravočasno.
so vzgojiteljice objektivne in opravljajo svoje osnovno poslanstvo: vzgajajo in izobražujejo.
se vzgojiteljice obrnejo na starše tudi s pohvalnimi novicami, ne le s slabimi (npr. da otrok ne sodeluje, da klepeta, ni naredil naloge ...)

Kdaj se interesa staršev in vzgojiteljic približata?

Tako starši kot vzgojitelji/vzgojiteljice želijo imeti dobro medsebojno komunikacijo, ki jim bo omogočila, da pri otrokovi vzgoji in izobraževanjusodelujejo kot ekipa. A včasih je obe strani težko združiti. Najbolj ju razdvaja dejstvo, da pravice in dolžnosti niso dobro definirane.Pogosto ima ena stran previsoka pričakovanja do nasprotne strani ali pa preprosto govorijo drug jezik. Vzgojiteljice bi morale narediti korak v smeri spoznavanja družine, se bolje povezati z njo.Starši pa bi morali postati bolj aktivni v otrokovem vsakdanu, povezanim z vrtcem. Starši, vzgojiteljice, odgovorni v skupnosti in vodstvo vrtca bi se morali zavedati, da skupaj lahko dosežejo več in združevanje interesov bi moralo biti njihova prioriteta.

Otroci se učijo vsak dan, vsako uro, tako doma kot v vrtcu, zato vzgoja in učenje ni nekaj kar se dogaja le v vrtcu.